Čebelji virusi – ABPV

Virus akutne paralize čebel

Virus akutne paralize čebel (angl. acute bee paralysis virus – ABPV) so odkrili kot laboratorijski fenomen med preiskovanjem virusa kronične paralize čebel leta 1963 v Angliji (Bailey in sod., 1963). Nadaljnje raziskave so pokazale, da se virus pogosto pojavlja pri navidezno zdravih čebelah v Veliki Britaniji, še posebno v aktivni sezoni, vendar pa virus nikoli ni bil povezan z obolenjem oziroma umrljivostjo čebel v naravi. Drugod po Evropi in v Severni Ameriki je bil virus akutne paralize čebel glavni razlog za pogin odraslih čebel in zalege čebeljih kolonih močno napadenih z varojo (Varroa destructor) (Bailey in Ball, 1991). ABPV se pojavlja pogosto tudi ob subletalnih infekcijah pri navidezno zdravih čebelah v Kanadi in Italiji (Bailey, 1965), odkrili pa so ga tudi v Avstraliji (Allen in Ball, 1996).

Virus se širi z izločki slinastih žlez odraslih čebel in preko zalog hrane, ki so jim ti izločki dodani (pelod) (Ball, 1985). Kristalizirane delce ABPV so našli v citoplazmi celic maščobnega telesa (Furgala in Lee, 1966), možgan in hipofaringealnih žlez čebel poginulih za virusno infekcijo. Iz čebele okužene z ABPV lahko ekstrahiramo približno 1012 virusnih delcev, že 102 delcev vnesenih v hemolimfo pa povzroči paralizo. Za infekcijo per os je potrebno dosti več virusa (1011 delcev), ker se le-ta akumulira v različnih tkivih odraslih čebel. Če virus preide v hemolimfo, se razvije bolezen in nastopi lahko tudi smrt (Bailey in Gibbs, 1964). Pomemben dejavnik pri pojavu bolezni je pršija Varroa destructor, ki med hranjenjem aktivira virus oziroma ga sprosti iz tkiv, v katerih se ponavadi nahaja, v hemolimfo. Čebela postane sistemsko okužena in umre (Scott-Dupree in McCarthy, 1995). Pršica nastopa tudi kot vektor za prenos virusa od okuženih na zdrave odrasle čebele in bube (Ball in Allen, 1988).

Virus se prenaša med čebeljimi družinami z inficirano odraslo čebelo, njeno varojo ali pa s čebelarjevim delom (premiki pokrite zalege ali odraslih čebel) (Stephen, 2001). Odrasla čebela, v kateri se je virus aktiviral ali pa ga je v čebelo vnesla pršica, inficira mlade ličinke, verjetno s sekreti iz slinskih žlez (Ball in Allen, 1988). Ličinke, ki zaužijejo dovolj veliko količino virusa, poginejo, še preden jih čebele pokrijejo. Ličinke, ki preživijo, se razvijajo naprej, vendar se lahko razvijejo v inaparentno inficirane odrasle osebke (Bailey in Ball, 1991). V ličinkah se virus ne razmnožuje (Bailey in Gibbs, 1964). ABPV se lahko pojavi v pelodnih zalogah navidezno zdravih čebel krmilk in v njihovih prsnih slinskih žlezah (Ball in Allen, 1988).

Klinični simptomi se najprej pokažejo pri 8 do 10 dni starih čebelah. Čebele se plazijo in kažejo znake paralize. Posamezni osebki imajo lahko napet abdomen in kažejo znake dizenterije (Bekesi in sod., 1999).

Virus so odkrili tudi pri čmrljih (Bailey in Gibbs, 1964) in v njihovih zalogah peloda. Ne pojavlja pa se v pelodu rastlin (Trifolium pratense), ki so jih obiskali pelod nabirajoči čmrlji, kar kaže na to, da ABPV ni rastlinski virus. ABPV verjetno perzistira v čmrljih sistemsko in je edini čebelji virus v naravi, ki ima alternativnega gostitelja (Bailey, 1976).