Čebelarsko društvo Henrik Peternel Celje

Imetnik čebel je odgovoren za svoje čebelarstvo

Alenka Jurić, dr. vet. med., iz Zbornika ob 130-letnici delovanja ČD Henrik Peternel Celje (2006)

 

Imetnik čebel je odgovoren za svoje čebelarstvo

 

Čebelarsko društvo Henrik Peternel Celje je po številu svojih članov največje med 42 registriranimi društvi v celjski oz. savinski regiji. Čebele, katerih imetniki so vključeni v društvo, so pomembne za ohranjanje zdrave narave v različnih delih regije. Zdravje čebel, ki ga zagotavljamo samo z vestnim in strokovnim delom pri preprečevanju bolezni čebel, ima pri tem posebno vlogo.

V borbi za ohranitev čebel in njihovega zdravja ter za

ohranitev zdravega življenjskega okolja mora vsak

posameznik delati naprej tako, da s svojim

delovanjem ne bo povzročal škode.

Zdravstveno varstvo čebel izvaja Nacionalni veterinarski inštitut, enota Celje, v okviru Veterinarske fakultete v Ljubljani. S spremembo veterinarske zakonodaje in smernicami evropske skupnosti prihaja v ospredje vse večja odgovornost imetnikov živali. Zato je še posebej pomembna stalna osebna čebelarjeva želja in skrb po pridobivanju novih znanj in informacij s strani ustreznih strokovnih služb.

 

Čebelar mora poznati oziroma uvideti spremembe v čebelji družini, ki kažejo na bolezen in obvezno prijaviti sum na hudo gnilobo čebelje zalege, pohlevno gnilobo čebelje zalege, nosemavost, prišičavost-akarozo, varozo, okamenelo zalego, mali panjski hrošč in tropilelozo čebel.

 

Med najnevarnejšimi boleznimi čebel, ki povročajo pri nas in po vsem svetu najpogostejše obolevanje in umiranje čebel, je huda gniloba čebelje zalege in varooza čebel. Prva je bila v letih 2002-2005 uradno ugotovljena v 134 čebelarstvih od skupno 634 čebelarstev, pregledanih na okuženih in ogroženih območjih celjske regije. Pri tem sta bili umrli in neškodljivo uničeni 602 čebelji družini od klinično pregledanih 2150 čebeljih družin na okuženih dvoriščih oz. 9298 čebeljih družin na ogroženih območjih v zapori.

 

Varoza čebel je bila v zadnjih letih uradno registrirana le v nekaj primerih; žal se je vedno izkazalo, da čebelar ne pozna bolezni in nevarnosti, ki jo lahko povzroči varoja, če je premalo dosleden pri njenem preprečevanju in zatiranju.

 

Visok procent umrljivosti čebel je posledica nepoznavanja bolezni čebel, nepravočasnega prijavljanja suma bolezni veterinarski službi in čebelarjeve nedoslednosti pri izvajanju predpisanih veterinarskih ukrepov po ugotovljeni bolezni. Čebelarji še vedno premalo naredijo v smeri preprečevanja bolezni. V novih razmerah, ko za premik čebel s strani države ni več predpisan obvezni preventivni veterinarski pregled čebel in ko je prepuščena imetniku čebel odločitev ali bo za svoje čebele pred premikom na pašo ali pred prodajo poskrbel za veterinarski pregled ali ne, lahko pričakujemo še večje umiranje čebel zaradi hude gnilobe čebelje zalege. Hkrati pa lahko ob prepovedi uradnega zdravljenja bolezni čebel z antibiotiki, razen v primeru evropske gnilobe, ko se povzročitelj dokaže v čebelnjaku, pričakujemo večjo skrito uporabo prepovedanih zdravil in ogroženost zdravja čebel in ljudi zaradi ostankov zdravil v različnih čebeljih proizvodih. Enake posledice lahko pričakujemo tudi po uporabi nedovoljenih in neregistriranih pripravkih, ki jih nekateri čebelarji uporabljajo pri zatiranju varoje. Nestrokovna in samovoljna uporaba le teh vodi tudi do odpornosti varoje na različne zdravilne učinkovine.

 

V borbi za ohranitev čebel in njihovega zdravja ter za ohranitev zdravega življenjskega okolja mora vsak posameznik delati naprej tako, da s svojim delovanjem ne bo povzročal škode. Pomembno je, da se sleherni imetnik čebel zave svoje odgovornosti in da poišče veterinarsko pomoč še preden bo za to prepozno.

 

Vsem čebelarjem in čebelarkam čebelarskega društva Henrik Peternel Celje čestitam ob lepem jubileju 130. obletnici društva!

Alenka Jurić, dr. vet. med.

cebela_na_grintavcu_z_kropf_2009

 

Pridobivanje matičnega mlečka

Viktor Gaber, iz Zbornika ob 130-letnici delovanja ČD Henrik Peternel Celje (2006)

 

Pridobivanje matičnega mlečka

Pridobivanje matičnega mlečka je eno od zahtevnejših opravil v čebelarstvu. Zelo na kratko vam bom poskušal predstaviti moj način pridobivanja.

 

Izdelava voščenih matičnih lončkov

 

Izdelujem jih iz staljenega voska od medenih pokrovcev in prizidkov. Šablono za lončke sestavlja 20 plastičnih čepkov (premer 8 mm, dolžina 60 mm), ki so nekoliko konično postruženi z radijem 4 mm. Ti čepki so pritrjeni na vezno ploščo (premer 250 mm). Šablono najprej namočim v vodno raztopino medu, nato pa 4-5 krat v tekoči vosek, ki je segret na 60-65oC. Raztopino medu uporabljam zaradi lažjega snemanja lončkov. Pred ločitvijo 8-10 mm velikih lončkov le-te ohladim v hladni vodi. Pred nadaljnjo uporabo lončke še enkrat sperem v čisti vodi in jih posušim.

 

Predelava okvirja vzrejnega satnika

 

Na pokončni stranici satnika prebijem z žebljičkoma po 3 pare držal iz aluminijaste pločevine debeline 1 mm v obliki črke U. V omenjena držala vstavim 3 lesene letvice debeline 5 mm s privoščenimi matičnimi lončki (30 komadov na eni letvici). Matične lončke s pomočjo električnega spajalnika privoskam na nosilno letvico.

 

Priprava vzrejne družine ali starterja

 

Osem do deset dni pred pričetkom postopka matico prestavim v medišče, katerega sem popolnoma ločil od plodišča z lesonitnim pokrovom. Čez pet oz. šest dni odstranim vse zasilne matičnike in ličinke, ter poberem matični mleček in ga shranim za prvo presajanje ličink. Pred vstavljanjem vzrejnega gradiva, družino še enkrat natančno pregledam, da ni kje še kakšen mali matičnik, ki nam prepreči pridobivanje matičnega mlečka.

 

Starter naj bi bil mirna in zelo močna čebelja družina s polno zasedenimi ulicami, tako da je dovolj mladih čebeljih krmilk. Tedensko je potrebno družino obnavljati z enim ali dvema satoma pokrite zalege. Takšni sati naj bi bili 10 do 14 dni ločeni od matice – prevešeni. Dnevno je potrebno takšno družino krmiti s sladkorno tekočino (do enega litra). V kolikor pa je donos medičine več kot 1 kg na dan, pa lahko krmljenje prekinemo. Po potrebi lahko takšni družini dodamo kakšen sat s cvetnim prahom.

 

Presajanje ličink ali cepljenje

 

V kolikor je temperatura pri presajanju ličink pod 25oC vzrejni satnik segrejem na 30-35oC. Tudi razredčen matični mleček z destilirano vodo v razmerju 1:1 naj bo segret do te temperature. S pomočjo 2 ml injekcijske brizgalke, v vsak matični lonček vnesem po eno majhno kapljico razredčenega matičnega mlečka. Za presajanje ličink je potreben dobro osvetljen in primerno ogret prostor. V kolikor je zrak presuh, ga je potrebno navlažiti, da se presajene ličinke ne izsušijo. Če se presajena ličinka v kapljici razredčenega matičnega mlečka utopi, moram vstaviti novo ličinko. Ko je vzrejni satnik napolnjen z vsemi 90 cepljenimi ličinkami, ga obrnem za 180o tako, da so matični lončki obrnjeni navzdol. Nato ga narahlo potisnem v starter, da se čebele odmikajo.

 

Po enem dnevu lahko takšen vzrejni satnik odvzamem in ga dam v gradnjo v medišče drugi čebelji družini, imenovani rednik. Tudi rednik mora biti močna čebelja družina, kateri matično rešetko zaprem za 3/4 z lesonitnim pokrovom. Vzrejno gradivo dam na sredino medišča med dva zaležena sata, ki imata še odkrito zalego.

 

Ko je minilo 72 ur od cepljenja, ličinke odstranim in s posebno plastično žličko poberem matični mleček iz matičnih lončkov. Za 1 kg matičnega mlečka je potrebno izprazniti 2000 matičnih lončkov. Zaradi lažjega pobiranja mlečka matičnike z ostrim nožem skrajšam. Po odvzemanju vzrejnega gradiva vstavljam nove cepljene satnike in tako se vzreja nadaljuje. Pridelovanje matičnega mlečka v eni družini lahko traja tako dolgo, dokler mlade čebele (krmilke) ne pričnejo krmiti čebel trotovk in te začnejo zalegati jajčeca. Nekateri čebelarji pred žrela panjev namestijo tudi matično rešetko, da slučajno kakšna matica iz prašenja ne zaide v takšen starter.

 

Vzreja čebeljih matic je skoraj enaka prvih 6 dni vzreje s to razliko, da se ličinke odvzemajo od matičarjev, ki imajo najboljše lastnosti. Čebele delavke od te družine nimajo rumeno obarvanih obročkov na zadku. Cepljenih matičnikov naj bo na obeh letvicah skupaj le 26, da bo kvaliteta matic boljša.

 

Na tržišču je mogoče kupiti plastične matične lončke s posebnimi kasetami za pridobivanje matičnega mlečka in vzgojo matic po sistemu Karla Jenterja in EZI-QUEEN SYSTEMS. Sam še omenjena sistema preizkušam in zato ne morem dati dokončnega mnenja.

 

Vsem, ki se boste ukvarjali s pridobivanjem matičnega mlečka želim veliko uspeha.

 

Viktor Gaber - Pridobivanje matičnega mlečka

Viktor Gaber – Pridobivanje matičnega mlečka

Čebelarji na izletu…


Izlet na Gorenjsko, 2010